Vesela sem, da sem malo bolje spoznala Slovenijo, njene lepote in prijazne ljudi, vse od Logarske doline, Bleda, Kranjske gore, do Vinice in mirne Kolpe.
Vsak kraj je poseben in vsak človek je unikat, le čas si moramo vzeti, da to spoznamo.
Izgubila sem malo razvajenosti, pridobila pa kar nekaj mišične mase, kakšno prasko, pa tudi veliko novih poznanstev in spoznanje, da se bom še vrnila.
Prečudovita okolica Jezerskega.
Na Bledu je vedno lepo.
Ujela sva zadnji dan za kopanje v Kolpi. V Vinici sem obiskala prijatelja Tadeja, kjer smo ga zažurali po belokranjsko (Beri: tako kot v dobrih starih časih)
V lokostrelskem klubu Indiana, v Logarski dolini, sem se naučila streljati z lokom - in to zelo dobro - uspelo mi je iz 10m ustreliti v čisto sredino. Ni fotomontaža, in ja, jaz sem to streljala. :)
Enaki ptiči skup letijo pravijo; in res smo se slučajno našli skupaj sami "muskontarji". Karli Gradišnik (oranžna majica) je s citrami prekolovratil domala že cel svet, je pa tudi evropski prvak v streljanju z lokom na 3D progi. Fant od fare, ni kaj ... Malo smo zagodli, malo popili, se veliko smejali, in z lokom streljali...
Slap Peričnik na moji dlani iz Orlovega gnezda. Tisti, ki ste na tem čudovitem kraju pod nebom že bili, veste o čem govorim...
Takole pa se natoči voda v avtodomom visoko v gorah, točneje na Pavličevem sedlu. Kasneje sem v okolici nabrala še lonček malin in kosilu na Bledu dodala piko na i :)
Harmonija človeške roke in narave.
Avtodom mi sprva ni "dišal", kajne Miha? :) A se tukaj človek nauči reda, potrpežljivosti, sobivanja in varčevanja z vodo, energijo ...
Na poti na Potočko zijalko je bilo potrebno premagovati naravne ovire v skladu z duševnimi. Vzpon je na momente zahteval uporabo vseh štirih okončin.
Tah šah pa igrajo močni domačini na visokoležeči turistični kmetiji, kjer imajo še dober domač sir in druge dobrote. Mnjami...
Rumeno, ki te ljubim, rumeno ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar