Petra Majdič

Ob spremljanju olimpijskih iger moje srce bije v ritmu slovenstva in v barvah slovenske zastave. Verjamem, da se v solidarnostnem duhu pred TV sprejemnikom ta čas znajde velika večina Slovencev, tudi tistih, ki sicer ne spremljajo športnih novic.
Tekle so solze, dih je zastal in oči so ostrmele v bolečem spoznanju, da Petra Majdič ne bo nastopila na kvalifikacijah in da so sanje Slovencev, predvsem pa njene sanje v hipu umrle. Že, ko sem se pričela tolažiti z mislijo, da "hvala Bogu, Petri ni nič hujšega", se prikaže svetel žarek upanja - Petra je padla, verjetno se počuti kot da bi jo zgazil kamion, a bo vseeno stisnila zobe. Bravo Petra, kapo dol!!! In potem se je odvijalo kot v filmu. Poskakovala sem pred televizorjem in navijala, ploskala, vpila, pobrala iz prostora vso možno energijo, da so še luči pojenjale, kot da bi čakale na ciljno črto ... in Petra Majdič je na koncu prejela bronasto medaljo, ki je zanjo, kot je sama rekla, zlata, posuta z diamanti!

In zakaj vam to pišem? Na prireditvi "športnik leta 2009" sem poslušala njen govor. Tako modrih, realističnih in polnih besed, z noto povezanosti in harmonije že dolgo nisem slišala. Razkrila je, da so bili njeni začetki težki, nihče ni verjel vanjo, a ona je imela sanje, jim sledila in jih dosegla.
Lahko bi rekla, da sem se našla v vseh njenih besedah, v njeni zgodbi, zato me je njen dosežek še toliko bolj navdahnil in potrdil misel:
"Če delaš nekaj s srcem, z veseljem, vztrajno in pošteno, ti bo uspelo! Če ne danes, pa jutri."

Ob trenutkih nemoči si zavrtim pesem "Vedno naj se zgodi tvoja volja" (poslušate jo lahko zgoraj, v predvajalniku glasbe)  ... in vedno pomaga!